OKO ali ZRKLO

je parni organ in je dobro zavarovano v očesni votlini ali očnici. Očesno votlino omejujejo lobanjske kosti. Zrklo je obdano s 6 zunanjimi očesnimi mišicami, ki obračajo zrklo v vse smeri, vezivnim tkivom in maščobnimi blazinicami. Oko ima približno obliko krogle in meri v dolžino okoli 23 mm. Oko ščitijo navzven  tudi veke in vejice trepalnic. Oko ima tri plasti, v notranjosti pa tri očesne prostore.

 

ZUNANJA OČESNA OVOJNICA skrbi za obliko in oporo očesa.

Beločnica (sclera) je bela, čvrsta vezivna opna, ki tvori ogrodje zrkla in ščiti notranjost očesa. Beločnica predstavlja okoli 85% skupnega obsega očesa in ne prepušča svetlobe v notranjost očesa. Spredaj prehaja beločnica v roženico. Roženica (cornea) nima žil, je prozorna saj skozi njo vstopa svetloba v oko. Debelina roženice je nekaj več kot 0,5 mm. Roženico ščitijo veke in solzni film, ki s spontanim mežikanjem ohranjajo vlažnost in prozornost. Veznica (conjunctiva) je tanka skoraj prozorna sluznica, ki prekriva notranjo stran vek in beločnico.

 

SREDNJA OČESNA OVOJNICA se imenuje žilnica (uvea) in je odgovorna za prehrano očesa.

Sestavljena je iz treh delov: 

  • Šarenica (iris) je sprednji, nam vsem vidni del žilnice. To je barvni kolobar, ki obdaja zenico in določa barvo očesa.
  • Zenica (pupil) je črna odprtina v šarenici, ki se s pomočjo šareničnih mišic krči in oži, glede na jakost svetlobe, ki prihaja v oko. Deluje kot zaslonka pri fotoaparatu. Srednji del uveaese imenuje ciliarnik(corpus ciliare). Ciliarnik ima obliko prstana, v katerega je s tankimi nitkami-zonulami vpeta leča. Ciliarna mišica s pomočjo zonul uravnava napetost oz. debelino leče. Del ciliarnika je odgovoren za nastanek prekatne vodke. To prilagajanje leče na gledanje na bližino imenujemo akomodacija.
  • Žilnica (chorioidea) je del očesne ovojnice med beločnico in mrežnico. Vsebuje številne krvne žilice in živce ter hrani optični del mrežnice.

 

NOTRANJA OČESNA OVOJNICA (mrežnica) zaznava svetlobo in sliko. 

Mrežnica (retina) je najvažnejši del očesa, na katerem se ustvarja slika. Mrežnica vsebuje številne živce in krvne žile. Sestavljena je iz osmih ovojnic, zadnji dve pa vsebujeta fotoreceptorje (čepnice in paličnice), ki s pomočjo fotokemičnih procesov spreminjajo svetlobni dražljaj v električni ali živčni impulz. Mesto najostrejšega vida na mrežnici se imenuje rumena pega (macula lutea) in tukaj je tudi največ paličnic in čepnic. Mesto, kjer iz zrkla izstopa očesni živec ni občutljivo na svetlobo, ker tu ni paličnic in čepnic, zato se imenuje slepa pega. Vidni živec (nervus opticus) in vidna pot prenašata živčni dražljaj v možganske centre.

Notranjost očesa ja razdeljena na tri prostore: sprednji prekat navzven omejuje roženica, navznoter pa šarenica. Mesto, kjer se obe strukturi stikata se imenuje zakotje. V zakotju skozi Schlemov kanal odteka prekatna vodka. Zadnji prekat je prostor med lečo, zadnjo površino šarenice, ciliarnikom in steklovino. Največji prostor v očesu zapolnjuje steklovina. To je zdrizasta, prozorna snov, obdana z nežno membrano.

DALJNOVIDNOST ALI HIPERMETROPIA

Je prešibko lomno stanje očesa, tako da se žarki ne združijo na mrežnici, temveč za njo. Na mrežnici se pojavi tako imenovani razpršilni krog, žarišče pa leži za mrežnico.

Daljnovidni ne vidijo predmetov v bližini, daljavo pa lahko izostrijo s pomočjo akomodacije, čeprav se tega ponavadi vsaj v mlajših letih ne zavedajo.

Daljnovidnost je napaka očesa, da predmetov v daljavi ne vidimo jasno, če ne prilagodimo leče. Torej tako tudi oko pri gledanju v daljavo ne počiva. Še večji napor je za daljnovidno oko gledati od blizu. Vzrok daljnovidnosti je v večini primerov v njegovi osi prekratko zrklo.

Daljnovidnost je prirojena. Vsak novorojenec je daljnoviden, pozneje se pa daljnovidnost zmanjša in po navadi popolnoma izgine, le del ljudi pa je, ki ostanejo daljnovidni vse življenje. Mladi daljnovidni z nižjo stopnjo daljnovidnosti vidijo na daljavo dobro, ker svojo napako z akomodacijo sami popravijo, v starosti pa tega ne morejo več in vidijo slabše, kljub akomodaciji, ki po štiridesem letu počasi popušča.

Zdravljenje: Daljnovidnost se korigira z očali s konveksnim steklom, kontaktnimi lečami ali operacijo.

Daljnovidno oko postaja tudi starovidno, zato daljnovidni potrebuje sčasoma tudi očala za bližino in to navadno prej kot normalno vidni.

 

KRATKOVIDNOST ALI MIOPIA

Je v naši družbi najpogostejša težava vida in za njo trpi vsak peti posameznik. Če smo kratkovidni, vidimo ostro bližnje predmete. Bolj kot se predmeti odmikajo, manj ostri postanejo.

Pri kratkovidnosti je moč loma v očeh prevelika, kar je največkrat posledica podaljšanega zrkla ali predebele leče. Kratkovidnost je napaka očesa pri kateri se žarki zberejo pred mrežnico in jo zadenejo, ko se že razhajajo.

Zdravljenje: Kratkovidni morajo nositi naočnike z lečo, ki razpršuje žarke, da nastane slika na mrežnici. Dioptrija očal, ki jih nosijo je negativna.

 

ASTIGMATIZEM

Pri astigmatizmu gre za neenakomerno ukrivljenost roženice. Svetloba se zato uklanja pri prehodu preko roženice pod dvema kotoma in se projecira na dve različni mesti na očesni mrežnici kar povzroča neostro sliko. Astigmatizem sam po sebi ni bolezen in ne pomeni, da je astigmatično oko slabše pač pa le, da je roženica nekoliko nepravilno oblikovana. Astigmatizem je na splošno izredno pogost in v določeni meri prisoten skoraj pri vsakem očesu vendar pa je v večini primerov tako blago izražen, da ne povzroča težav.

Vzrok nastanka astigmatizma ni poznan, pogosto je prisoten že ob rojstvu lahko pa se razvije tudi kasneje. V nekaterih primerih se astigmatizem lahko pojavi tudi po poškodbi očesa, pri nekaterih obolenjih roženice, kot tudi po določenih kirurških posegih na očesu. Zelo pogosto je astigmatizem prisoten v kombinaciji s kratkovidnostjo ali daljnovidnostjo.Ljudje z nizko stopnjo astigmatizma tega sploh ne opazijo ali pa le nekoliko neostro vidijo določen del slike tako na blizu kot na daleč.

Pri višjih stopnjah astigmatizma je slika, ki jo vidimo lahko nekoliko izkrivljena, podobno kot če se pogledamo v ukrivljeno ogledalo. Višje stopnje astigmatizma so lahko tudi vzrok za pogostejše glavobole in občutek utrujenosti oči.

Zdravljenje: Korekcija z očali s toričnimi lečami za katere je značilno, da dodatno uklanjajo svetlobo kar opisujemo kot cilinder. Po enakem principu kot z očali lahko astigmatizem korigiramo tudi s toričnimi kontaktnimi lečami. Manj poznane so možnosti operativne korekcije astigmatizma. Obstaja več različnih metod, v zadnjem času po razširjenosti prevladujejo zlasti metode pri katerih se uporablja excimer laser. Slednje so tudi edina možnost za korekcijo iregularnih oblik astigmatizma (posebna oblika astigmatizma z zelo nepravilno ukrivljenostjo roženice), saj teh oblik s toričnimi lečami pogosto ni možno zadovoljivo korigirati.

img

 

STAROVIDNOST ALI PRESBYOPIA

V starosti 43 do 50 let prične leča počasi izgubljati svojo prožnost in  akomodacija pada. To se kaže s slabšanjem vida na bližino, tako pri 70 letih prožnost popolnoma izgine in napenjanje ciliarne mišice nima nobenega učinka več. Ta proces je fiziološki in poteka nakomerno pri vseh očeh, čeprav seveda obstajajo razlike med posamezniki. Veliko je odvisno od narave dela vsakega posameznika in od obremenitve na bližino.

V mnogih primerih ljudje odlašajo z nošenjem starostnih (bližinskih) očal, čeprav s tem dolga leta mučijo svoje oči, vendar na koncu le spoznajo, da morajo k optiku ali okulistu. Na začetku si presbiopi pomagajo navadno tako, da berejo z iztegnjenimi rokamu, berejo na soncu ali pa postavijo luč med očesom in besedilom, s tem se zenici  zaradi močnejše svetlobe zožita in ostrina se nekoliko poveča. Takšni triki so mogoči le za kratek čas in niso nikoli v nobenem primeru priporočljivi. Nekateri imajo zgrešeno mišljenje, ker mislijo, da z odlašanjem ščitijo svoje oči. Pogosto nastanejo zaradi tega napačnega pojmovanja škodljive posledice, kot so prehitro povečanje dioptrije in še druge nevšečnosti, ki so očesu škodljive.

Tudi gotova (instant) očala, katera prodajajo v normalnih trgovinah so škodljiva, kajti niso narejena posebej za vsakega posametnika, ki ima lahko različno dioptrijo desnega in levega očesa, kjer tudi ni upoštevana zenična razdalja, ter na teh mestih tudi ni kontrole glede optične kvalitete stekel.

Zdravljenje: Korigira se z očali. Dioptrija se od 45 do 65 leta povečuje, nato se ustali.

Pri pregledu starovidnosti je važna tudi starost pacienta, katero moramo poznati in seveda narava dela vsakega posameznika. Potrebno je vedeti na kakšno razdaljo opravlja bližinsko delo, ali več uporablja računalnik ali več piše. Pri predpisu prvih očal se predpiše rajši nižja dioptrija, pri naslednjih očalih (močnejših) pa ne delajmo prevelikega skoka.

Pravilnovidni potrebuje v starosti 46-47 let + 1.00 dioptrije ; pri 50 letih + 2.00 dioptrije; v starosti 55 let +2.50 dioptrije, pozneje pa vedno več, tako dolgo, dokler akomodacijska zmožnost popolnoma ne popusti in to je približno pri 70 letih. Od tedaj naprej ostane dioptrija nespremenjena do konca.

 

SLABOVIDNOST ALI AMBLIOPIJA

Za ambliopijo oz. slabovidnost je značilno, da je samo oko povsem zdravo vendar je vidna ostrina tudi po korekciji dioptrije z očali slaba. Temu lahko rečemo tudi leno oko in nastane zaradi razlike v dioptriji med obema očesoma v zgodnjih otroških letih (anizometropija) ali škiljenja. Stopnja izgube vida sega od povsem blage do zelo hude zmanjšane vidne ostrine. Možgani zaradi slabe ostrine enega očesa, slabšo sliko izključujejo in vidna pot na slabši strani se ne razvije. Če napako odkrijemo po 8 letu starosti je le-ta že nepopravljiva in prizadetost vida trajna. Pomembno je napako odkriti čimprej, bodisi na sistematskem pregledu ali v očesni ambulanti in jo tudi takoj zdraviti. Vidno ostrino popravljamo z očali po predhodni skiaskopiji (določanje objektivne dioptrije s pomočjo kapljic za širjenje zenic), včasih je potrebno pokrivanje boljšega očesa, da se slabše oko čim prej popravi, pogosto pa se poslužimo tudi vaj v pleoptičnem in ortoptičnem kabinetu. Škiljenje se dostikrat popravi samo po sebi s korekcijo vidne ostrine, zelo redko je potrebna operativna terapija.

 

Barvna slepota ALI Daltonizem

Barvna slepota pri ljudeh je nezmožnost zaznavanja razlik med nekaterimi ali vsemi barvami, ki jih zaznava večina. Največkrat je barvna slepota pogojena gensko, lahko pa se pojavi zaradi poškodbe očesa, živcev ali, ali zaradi izpostavljanja določenim kemikalijam.

Človeško oko lahko razlikuje veliko število barvnih odtenkov.

Svetlobni žarki v receptorjih mrežnice izzovejo fotokemijske procese, kateri mehanizem še ni povsem znan.

Večina je sprejela teorijo treh vrst receptorjev za sprejem barv, ki pravi, da imamo tri vrste čepkov, od katerih so prvi najbolj občutljivi za rdečo, drugi za zeleno in tretji za temno modro barvo.

Vsaka barva vzdraži sicer vse vrste receptorjev, vendar vsako vrsto različno močno. Od razmerja vzdraženosti posameznih receptorjev dobimo vtis o določenem barvnem odtenku. Če pa so enakomerno vzdražene vse tri vrste receptorjev, se pojavi čutni vtis bele barve.

Ločimo delno in popolno barvno slepoto. Pri delni barvni slepoti je lahko slabše razvit sistem za sprejemanje rdeče ali zelene barve (anomalija), ali pa rdeče ali zelene sploh ne vidijo (anopija). Anopi vidijo od barvnega spektra le rumeno in modro barvo.

O nas

Optika Jure, trgovina z optičnimi pripomočki in svetovanje, d.o.o.

PE Slovenske Konjice
Mestni trg 17,
3210 Slovenske Konjice

Sedež podjetja: 
Legen 121,
2383 Šmartno pri Slovenj Gradcu

 

Delovni čas

ponedeljek - petek 8:00 - 18:00
sobota 8:00 - 12:00

Kontakt

Telefon: 03 758 17 46

GSM: 031 306 446

E-pošta: optika.jure@siol.net